Zgodbe na plaži

Svojo roko je iztegnil proti dekletu, da jo prime za komolec in odpelje stran od prepada. Nenadoma se je nasmehnila in si z dlanjo hitro obrisala oči.

– Ne skrbi! Nisem nameravala skočiti tja. Sem le fotografirala gore in mi je telefon padel v prepad. Oči pa imam solzne zaradi vetra… Veš, si zelo prisrčen. Pa tudi dober in pameten. Potrebuješ le človeka, ki bi te lahko podprl v težavah. Ali želiš, da sem jaz ta človek?

S temi besedami je dekle prijelo Lea za roko in ga odpeljalo s pečine.

Pasji angel

Ko je Boris zjutraj okoli šestih vstal, se je tako kot vsak dan odločil za jutranji tek ob obali. Zanj je ta ritual nedavno postal obvezen del dneva. Med uživanjem v sapici, ki je prihajala s strani morja, je tekel po znanih mu majhnih ulicah, mimo urejenih hiš, fig in nasadov jabolk, majhnega letovišča na obali Slovenije, ki jo je takoj vzljubil.

Rad se je ustavljal med tekom in gledal v daljavo. Čudovito je bilo opazovati, kako vzhaja sonce, kako prvi žarki prodrejo skozi sivo-modre oblake, ki so podobni “ovčkam” na morju in kot one tekmujejo drug z drugim, tekajo čez nabrežje in se razširjajo po vsej obali.

– Vezalka se ti je odvezala, lahko se spotakneš, – je Boris zaslišal tihe besede.

Trznil je in pogledal naokoli, vendar ni bilo nikogar.

“Verjetno se mi je le zazdelo,” je pomislil in se nasmehnil svojim halucinacijam.

– Ni se ti samo zazdelo, – je isti glas zazvenel znova, – poglej še enkrat navzdol!

Nenadoma je postal ves prepoten in zraven sebe je zagledal rumeno labradorko, ki je z ostrim pogledom zrla vanj.

– A si ti tista, ki bi se rada pogovarjala? – še vedno ni mogel verjeti v to, kar se je dogajalo.

“Jaz, Boris, odrasla zdrava in razumna oseba – in nenadoma se resno pogovarjam s psom. Kdo bo temu lahko verjel? Kako lahko še sam sebe prepričam, da se to resnično dogaja? A ni to čudno, da se spuščam v dialog z živaljo, medtem ko stojim na plaži?”

– To sem jaz, – je dobil nazaj odgovor. – Kaj sem se tako spremenila? Ti pa, gospodar, se nisi nič spremenil, takoj sem te prepoznala, – je veselo nadaljevala psica.

Temu je bilo seveda težko, skoraj nemogoče verjeti, toda to je bila Almeka, njegova zlata labradorka, ki jo je pred desetimi leti s solzami v očeh vrnil rejcem. Srce je bilo tedaj strto še dolgo časa.

– Almeka, Bog moj, si to res ti? Tukaj, ob morju, tisoče kilometrov stran od tiste hiše, in povrhu še govoriš? – Boris je bil presenečen, njegov glas se je tresel. – Ali sem zblaznel?

– Ne, vse je v redu s teboj, sem bila zelo presenečena, ko sem te včeraj videla na jutranjem teku. Cel dan sem razmišljala, ali naj pristopim k tebi in se pogovorim s teboj, nato pa sem se posvetovala s svojimi tovariši ter dobila dovoljenje za sestanek in kratek pogovor. Sam razumeš, da situacija ni standardna, ampak iskreno povedano te pogrešam, gospodar, – in psica je hitro pomigala z repom.

– Seveda ti moram še vse pojasniti, – je nadaljevala Almeka, – ali se spomniš tiste grozne nesreče, ki se nama je zgodila? Tisto poletno soboto zvečer, ko se je družba pijanih mladih odločila, da se obrnejo na prepovedanem mestu in si se s polno hitrostjo zaletel v njih.

Zelo dobro se je spominjal tega večera. V svoji glavi je večkrat predvajal to nesrečo in vedno prišel do zaključka, da je ni mogel preprečiti. Samo njegova reakcija in srečno naključje sta botrovala temu, da ni bilo človeških žrtev. Almeka je sedela na zadnjem sedežu in sploh ni bila poškodovana. Boris pa je bil zelo poškodovan, dolgo časa se je zdravil, minili so meseci, preden so se začeli celiti številni zlomi vratnih vretenc in ključnice.

– Torej, v trenutku nesreče se je čas ustavil in naš Vladar, – Almeka je pokimala z glavo in pokazala navzgor, – me je vprašal, če želim iti gor namesto tebe.

Prisedla je in nadaljevala:

– Seveda nisem oklevala in sem se strinjala! Ampak pod pogojem, da se ne boš počutil krivega zaradi moje smrti, zato sem morala ostati še nekaj dni živa. Pomislila sem, da bi bilo najbolje, da pobegnem, vendar si me sam vrnil rejnikom, ker ves polomljen nisi mogel poskrbeti za mene.

Boris je pozorno poslušal, pri tem pa se je spominjal tega strašnega dne.

– Tako zdaj delam kot pasji angel in odkrito rečeno, me nihče ne vidi, razen v posebnih primerih, ko mi dovolijo, da postanem vidna, – je Almeka še naprej presenečala s svojim razodetjem.

– Za vzorno obnašanje in dobre kazalnike uspešnosti sem bila poslana na službeno pot na morje, prav sem, kjer zdaj živiš, – pes je zazehal in nadaljeval svojo lagodno zgodbo. – Ali meniš, da imajo samo ljudje angele? Tudi pri živalih so nujno prisotni. Pomagam številnim hišnim ljubljenčkom, hrčkom, kravam in ovcam, da odidejo na drugi svet. Seveda, tudi svojim kolegom psom, tukaj jih je veliko in imajo jih radi! Da, in še mačkam, naj jih… vzame … – je dodala Almeka. – Tukaj so povsod, tako so predrzne! Dela imam veliko, lokalnim pasjim angelom se nikamor ne mudi, vse delajo zelo počasi!

Borisu se je po teh besedah zazdelo, da se je pes nasmehnil.

– Dolgujem ti svoje življenje, – je tiho rekel, kot da bi se želel še enkrat prepričati.

– To je neumnost, mi, vsa živeča bitja, dolgujemo le Njemu, – Almeka je znova povdzignila nos navzgor.

– To pomeni, da je zate še obstajal načrt in še nisi izpolnil svojega poslanstva, naključja so povezane verige neke nebesne zakonitosti, ki nas žive vodi vse življenje po zelo vijugasti poti do najpomembnejšega cilja. Vsako živo bitje ima svoj cilj, svoj namen. In navidezna kaotična ujemanja, nepričakovana srečanja ali naključna odkritja – vse to je del božjega, nam nerazumljivega načrta. Sploh ni treba poskušati razumeti in rešiti ta zviti načrt življenja. Ne moremo vedeti, niti ne moremo uganiti, kakšen je ta cilj ali, kot je včasih rečeno, poslanstvo, v čem se izraža, mi lahko poskusimo le živeti in živeti v ljubezni. Čutiti ljubezen v naših, tudi vsakodnevnih opravilih, medtem ko z vsem telesom in dušo čutiš pravilnost tega, kar se dogaja. Težko je neprestano delati dobra dela, vendar pa se lahko izognemo zlobnim, kar bo On opazil in ocenil! – je pričela filozofirati labradorka.

Almeka je obrnila glavo, kot da bi nekoga poslušala, nato pa se je obrnila nazaj k njemu:

– No, prišlo je sporočilo od šefa, nujno se moram preseliti v Trst, moji italijanski prijatelji se spopadajo z delom, ki jim je zaupano! Srečno, gospodar, morda se še vidiva! Ja in vezalko si prosim zaveži! – to so bile poslovilne besede, po katerih se je psica obrnila in stekla vzdolž obale.

Boris, še vedno šokiran zaradi nenavadnega pogovora, je gledal za njo, nato v mirno morje, pa na odvezano vezalko in ni mogel verjeti, da se mu je to zgodilo.

Napaka

Zaradi vznemirjajočih misli Boris ni spal celo noč. Spraševal se je, kaj je narobe v njegovem življenju in zakaj se je njegova ljubljena žena v zadnjih mesecih tako dramatično spremenila. Ilona se je nenadoma začela spominjati davnih zamer, možu je očitala neresne zveze in spogledovanje z drugimi ženskami. Zaradi teh neprijetnih spominov se je par začel pogosto prepirati. Ne glede na to pa je ohranil topel občutek do svoje žene in jo tukaj v tujini zelo pogrešal. Ko ga je Ilona obiskovala, jo je poskušal prepričati v intimno božanje. Ni ga zavračala, vendar se je obnašala odtujeno, raje je preživljala čas sama in ni govorila o sebi. Bilo je očitno, da ji je bilo dolgčas v tem raju in da je prišla preprosto zaradi občutka dolžnosti.

Pred nekaj leti je bil Boris uspešen moskovski odvetnik. Popolnoma se je prepuščal delu in žrtvoval zanj svoj prosti čas. Vabili so ga, da prevzame najbolj zapletene postopke, ki so ponavadi pritegnili pozornost javnosti in tiska. Kot odvetnik je vzpostavil veliko uporabnih kontaktov v prestolnici ter jih spretno uporabljal. V dvajsetih letih je uspel pridobiti solidno premoženje.

Nenadoma pa je nastopila grozna utrujenost. Začel je trzati ob vsakem telefonskem klicu, ponoči je slabo spal, ure in ure je pregledoval zadeve strank in pri tem ni razumel ničesar od tega, kar je prebral. Dojel je, da je to preobremenitev, prišlo je do izgorelosti. Čutil je, da ne more zdržati niti dneva več v odvetniških krogih. Odločil se je za počitek – čas je, da zapusti službo in gre v majhno mirno deželo ob morski obali, ki prinaša mir in spokoj. Kupil je prijetno hišo s privatno majhno plažo in zaživel, kot je že dolgo sanjal… ampak popolnoma sam.

Njegova žena ni hotela zapustiti hrupne prestolnice. Energična in optimistična Ilona ni mogla živeti brez družabnih srečanj, gledaliških premier, fitnes klubov in seveda srečanj ob kavi z neštetimi prijateljicami. Čeprav je možu in vsem prijateljem za svojo odločitev navedla drug razlog. V Moskvi je živela njena mati, ne še zelo stara in precej živahna ženska. Toda Ilona je vztrajala, da ne more ravnati tako “nečloveško” in pustiti mame same. Boris je moral to sprejeti, kajti svoji ženi ni želel odvzeti običajnega načina življenja.

Ilona je prihajala enkrat na mesec in preživljala s svojim možem dva tedna. Ko se je prebujal, je bila njegova žena že na plaži. Plavala je do izčrpanosti, nato pa v slamnatem ležalniku ležala na soncu. Boris ji je prinašal zajtrk, ki ga je sam pripravljal, na plažo – tople sendviče, kavo, sveže stisnjen sok.

– O, hvala, dragi, – je govorila Ilona z nežnim glasom.

Ob zajtrku se skoraj nista pogovorjala. Enostavno sta jedla, pila in občudovala morje. Za kratek čas sta zaplavala skupaj, nato pa se je vsak lotil svojih opravil. Boris se je odpravljal s čolnom na majhne otoke, kjer je v družbi lokalnih ribičev lovil ribe. Ilona se je ponavadi usedla v avto in odšla v sosednje mesto, kjer je tavala med stojnicami s spominki ali v kavarni klepetala z drugimi turisti.

Kosilo in večerjo je pripravljal Boris, včasih pa sta odšla v restavracijo tri kilometre stran od doma. Ilona je izgledala mirna in celo ljubeča. Ni veliko govorila, vendar ga ni zavračala v postelji in po seksu je zaspala na njegovi rami, tako kot v prvih letih po poroki.

Včasih je to idilo prekinil kakšen prepir. Brez kakršnegakoli razloga je Ilona možu v obraz vrgla kakšno zlobno obtožbo, kregala sta se in potem nista govorila dva ali tri dni. Boris ni razumel čudnega obnašanja svoje žene, dokler nekega večera na nočni omarici poleg postelje ni zasvetil njen telefon.

Ilona je trdno spala. Boris je brez velike želje vzel telefon misleč, da je SMS prišel od ene izmed prijateljic. Namesto tega je zagledal sporočilo, ob katerem ga je stisnilo pri srcu in se vanj z dvojno hitrostjo zarezale prebrane besede.

“Živjo! Te že pogrešam! Želim si te!”

S tresočimi se rokami je s telefonom odšel v kopalnico. Najprej je nanj moral vtipkati geslo, ampak uganil ga je ob prvem poskusu – Ilonin datum rojstva. In tako so pred njegovimi očmi začeli utripati srčki, igrivi namigi, dogovori o zmenkih v znani savni “Berloga”. Ni bilo dvoma – Ilona je imela ljubimca! In to njegova ljubljena žena, ki ji je vedno zaupal in skoraj nikoli ni bil ljubosumen!

Sedaj je Borisu postalo vse jasno. Našel je razlago za nihanje razpoloženja in njeno čudno odtujitev. V glavi so se mu divje odvijale misli: “Seveda, saj sva že dvajset let skupaj… dolgočasno življenje, same navade… Delal sem kot nor, pogosto je morala ostati sama. Odnos je izgubil iskrico… Ampak zdaj se ne morem ločiti! Ne morem ostati sam v tujini, brez žene…”

Hkrati ga je mučilo vprašanje – kdo je njegov tekmec? Začel je preučevati kontakte v telefonu in našel ime. “Temu pankrtu je ime Valera… Kaj naj naredim s tabo, Valera?” Prepisal je telefonsko številko v beležko in se ulegel poleg Ilone. Nikakor ni mogel zaspati – v mislih, žarečih od ljubosumja, se je odvijalo na tisoče načrtov za maščevanje.

Ugotoviti, kdo je njegov nasprotnik, ni bilo težko. Poklical je dolgoletnega prijatelja, ki je delal na policiji. Eno uro pozneje mu je poslal elektronsko sporočilo s podrobnostmi o lastniku telefonske številke. Boris je bil šokiran. Valerij T. je bil dolgoletni družinski prijatelj. Ta človek mu je večkrat pomagal pri popravilih na vikendu in v stanovanju, mu pri tem svetoval, katere materiale naj kupi, in celo sam opravil nakup. Visok, ne več mlad, z močnimi sivimi lasmi, je bil vedno miren in kratkobeseden.

“Iloni so bili vedno všeč takšni moški,” v srcu Borisa je vzkipela jeza, ki ni dala razumno razmišljati. “Ta nesrečnik je izkoristil dejstvo, da nisem bil v državi, in se je spetljal z mojo ženo! Uničil bom gnido! In z nama bo še vse v redu.”

Dva dni je Boris iskal način, kako se znebiti nasprotnika. Končno se je spomnil, da mu je neka stranka omenjala e-naslov, ki pomaga v takšnih situacijah. Ni bil prepričan, ali je to res, vendar se je odločil in napisal samo dva stavka: “Nujno moram rešiti težavo z osebo. Ali mi lahko pomagate?”