Ljubezenski domino

V domišljiji se mu je neprestano pojavljala podoba Laure v objemu drugega moškega. Leo je še zdaj čutil vonj njene kože, ki je dišala po zeliščih, slišal je njeno dihanje in pritajene ljubezenske vzdihe. Alkohol je najprej povečeval mučne halucinacije, nato pa je vse zdrsnilo v črne sanje. Ko se je prebudil, je zopet videl Lauro, njene oči, zaprte od užitka, njeno vitko roko na vratu tujca v črni srajci…

Ali je vredno živeti naprej v tem peklu? Žena, delo, denar – vse je izgubljeno. Ostali so le dolgovi, ki jih nima s čim poplačati. Leo ni mogel razmišljati o prihodnosti brez strahu in žalosti. Nejevoljno se je spominjal svojega strica, ki se je ustrelil s pištolo, in bratranca, ki se je obesil pri triintridesetih. Vzroki obeh samomorov niso bili znani. V družini se je govorilo o tajnih izgubah v igralnici, o smrtonosnih boleznih in celo o ljubicah, ki naj bi moška izsiljevale. Ampak vse to so bila samo ugibanja. Sedaj je razumel, zakaj sta njegova sorodnika izbrala takšno pot. Preprosto utrujena sta bila od življenja.

Tudi on je bil obupno, na smrt utrujen. Ko je sedel za volan svojega avtomobila, je pogledal na gore, ki so cesto obdajale z obeh strani, in si zašepetal:

– Samo pogumni ljudje lahko prostovoljno zapustijo svoje življenje, ko se zavedo svojega neuspeha.

Samozavestno je vozil po ozki, gorski poti proti morju. V mislih je imel le Lauro. Predstavljal si je njen izraz na obrazu, ko bo izvedela, kaj se je zgodilo. Seveda se bo zavedala svoje krivde, občutila bo grenko sramoto in, najverjetneje, bo jokala. Nikoli ni bila brezčutna. Naj živi z večnim kamnom na svoji vesti, si je mislil, pri tem pa usmerjal avto proti visoki pečini, ki se je vzpenjala nad robom morja.

Ni bilo naključje, da je prispel ravno na ta kraj. Šlo je za priljubljeno mesto plezalcev. Severna stran pečine je bila skoraj navpična, na južno, položno stran pa se je bilo mogoče pripeljati z avtom. Približno tristo metrov od vrha so bili celo parkirni prostori. Leo je tam pustil svoj avto in pot nadaljeval peš. Sonce je zahajalo in v mraku se je bilo težko vzpenjati po spolzki poti, vendar je pogumno nadaljeval.

– Čez pet minut bo vsega konec, draga Laura, – je zamrmral in se grenko nasmehnil.

Splezal je na sam vrh in nenadoma v zadnjih sončnih žarkih zagledal človeško silhueto. Nekdo je stal na robu in gledal navzdol, kot da bi meril višino pečine.

– Se sprašuješ, kako dolgo boš padal? – je nenadoma vprašal Leo.

Človek se je hitro obrnil proti njemu. Bilo je mlado dekle v svetlem plašču. Gorski vetrič je premetaval njene dolge, spuščene lase.

– Le pet sekund, – je nadaljeval, – ampak pravijo, da se v tem času v našem spominu odvije celotno življenje.

Pristopil je k dekletu in zagledal solzne oči ter prestrašen obraz. Iztegnila je roko, kot bi želela pokazati, naj se ji Leo ne približa.

– Dobro, ne bom se približal, – je mirno rekel, – želim te le opozoriti. Ljudem je vseeno za tvoje trpljenje. Ali meniš, da bo nekdo zaradi tvoje smrti dobil občutek krivde? To je nesmiselno! Razbiješ si glavo in obležiš na kamnih, pohabljena in krvava. Pokopali te bodo in v treh dneh pozabili na vse. Zakaj bi se ubila?

Leov glas je bil jasen in prepričljiv. Dekle je hitro stopilo stran od roba pečine.

– Zakaj si želela to storiti? – jo je vprašal Leo. – Ali si izgubila svoje najljubše delo kot jaz? Si izgubila vse prihranke kot jaz? Te je zapustila ljubljena oseba in si ostala sama v najtežjem trenutku življenja?

Svojo roko je iztegnil proti dekletu, da jo prime za komolec in odpelje stran od prepada, ona pa se je nenadoma nasmehnila in si z dlanjo hitro obrisala oči.

– Ne skrbi! Nisem nameravala skočiti. Fotografirala sem gore in telefon mi je padel v prepad. Oči pa imam solzne zaradi vetra…

Govorila je italijansko s tujim naglasom. Slovenskim? Poljskim? Leo ni uspel uganiti. Njen glas je zvenel tako mehko in ljubeče…

Pogled njenih velikih, rjavih oči je bil tako pronicljiv, da je Leo ni mogel pretentati. Prikimal je in dejal:

– Če sem iskren, jaz sem se pripeljal sem, da bi…

Ženska je prst položila na ustnice, da bi umolknil:

– Ni potrebe! Odženi te strašne misli. Vse, kar potrebuješ, je človek, ki ti bo stal ob strani. Bi želel, da sem to jaz?

S temi besedami je dekle prijelo Lea za roko in ga odpeljalo s pečine.

Zabava

Ves teden je Maks razmišljal, kako bi ženi povedal, da petkovega večera ne bo mogel preživeti s svojo družino. Prej mu ni bilo nikoli treba lagati Meri. Vse vikende so bili skupaj, šli so na morje ali na obiske, otroke sta vozila v zabaviščni park in cirkus. Ampak tokrat ženi ni mogel povedati resnice o zabavi, na katero je nameraval iti! To je bila njegova majhna in ne povsem dostojna skrivnost, ki jo je skrbno skrival pred ženo.

Pred kratkim je Maks na družabnem omrežju odkril nekakšno zaprto skupino, ki je ponujala “posebne užitke za dobro stoječe dame in gospode”. Sam ni vedel, kaj ga je pripravilo do tega, da se je včlanil vanjo. Mogoče je šlo za moško radovednost ali težnjo po nečem neobičajnem… Kakorkoli, postal je del skupine in prejel zelo kočljivo povabilo. V sosednjem mestu naj bi se sestala “izbrana elita”, drugače rečeno, tam se bo odvijala seksualna zabava, ki se je lahko udeleži vsak član skupine, ki plača vstopnino.

Dva dni je Maks kolebal, bilo ga je strah in hkrati se mu je vse skupaj zdelo zanimivo. Ali je to nevarno? Ga tam lahko prepozna kdo od njegovih znancev in kolegov? Kaj naj reče doma?

Na koncu je slavila skrivna želja po pustolovščinah. Maks je plačal znesek in pričel vznemirjeno ter nekoliko v strahu pričakovati soboto.

V njegovem življenju se ni pripetilo še nič podobnega. Odrasel je v ugledni, dostojni družini, kjer so bili že namigi na seks nekaj povsem nespodobnega. Tudi ko je bil študent, ga seksualne zadeve niso zanimale, zaradi česar so se mu celo posmehovali. Bil je prepričan, da je seks ljubezen in ne zgolj mimoidoča zabava. Imel je nekaj ljubezenskih razmerij, vendar se te ženske Maksu niso zdele primerne za resno zvezo in se je z njimi na koncu razšel.

Drugo leto po zaključku študija je srečal Meri. Bila je lepa, dobro vzgojena in sramežljiva, točno takšna, kot bi bila narejena za Maksa. Poročila sta se in živela mirno ter složno. Meri je odlično vodila gospodinjstvo in vzgajala dva čudovita otroka. Maks je intenzivno delal na karieri in je pri štiridesetih postal vodja oddelka za posojila v znani banki. To je bilo uspešno in bogato življenje… ampak iz neznanega razloga je Maks vse pogosteje občutil čudno žalost.

Obhajale so ga neprijetne misli. Mladost je minila, v njegovem življenju ni bilo ničesar zanimivega. Iz dneva v dan enako; dom, rutinske dolžnosti zaposlenega bančnega uslužbenca, trgovina. Družinska kosila in večerje. Otroške šale, običajna ženina skrb. In nič novega, nič izrazitega, nič osupljivega ali pogumnega! Maksu se je zdelo, da že tisočič igra isto stopnjo računalniške igrice z zelo primitivno vsebino. Monotonost je ubijala čustva – najokusnejše je izgledalo kot presno, najmilejše pa je bilo dolgočasno do slabosti.

Končno je prišla sobota in z njo tudi zabava. Redoljuben družinski človek v Maksovi duši mu je še vedno prigovarjal: “To ni dobro, to je sramotno in nevarno!” Maks mu je odgovarjal: “Zakaj delati takšno dramo? Samo nova občutja bom srečal!”

– Dragi, ali se boš vrnil domov do šestih? – ga je vprašala Meri v petek pri zajtrku. – Ne pozabi, danes pride moja mama!

– Mmm, nisem še prepričan. Danes pričakujemo šefa iz glavne pisarne.

Na mizo je odločno položil svoj pametni telefon in se delal, da bere finančne novice. Prepričljivo je dejal:

– Zelo pomembna stranka želi vzeti konsolidirano posojilo. Prav gotovo bo uprava sklicala sestanek. Lahko se zgodi, da zamudim na večerjo.

Žena je z razumevanjem prikimala in Maks je olajšano vzdihnil. Zdaj žene ne bo skrbelo, glede zabave pa si še lahko premisli. Pred njim je še cel delovni dan.

“Kako sem lahko pozabil na prihod tašče?! Zdaj, kakorkoli obrneš, moram zvečer pobegniti od doma,” je govoril sam sebi na poti v banko.

Dan je bil neznosno dolgočasen. Klima je monotono šumela, računalniške tipke so monotono klikale. Na kosilo se je odpravil, kot vedno, v kavarno čez cesto. Hrana se mu je zdela surova, brezkofeinska kava brez okusa, kot da bi pil kakšno zdravilo. In potem se je odločil. Banko je zapustil eno uro pred koncem delovnika, usedel se je v avto in se odpravil v mesto, kjer naj bi potekala zabava.

To je bilo majhno prijetno obmorsko letovišče. Poleti je pogosto prihajal sem z Meri in otrokoma. Navigacija je kazala, da se je treba spustiti naravnost k morju, v majhen hotel iz rdečega granita.

Na recepciji je bilo treba pokazati le SMS sporočilo s številko naročila. Brez dodatnih vprašanj ga je prijazen uslužbenec pospremil v drugo nadstropje, kjer se je nahajal kompleks savn in velik notranji bazen. Poleg varnostnikov ga je na vhodu pričakal nasmejan gospod v smokingu – gostitelj zabave. Maksu je pokimal kot staremu znancu:

– Dobrodošli! Veseli smo, da vas vidimo! Prosim, vzemite masko. Vsi naši gostje nosijo maske. Obstajata še dve pravili: fotoaparat in mobilne naprave pustite pri varnostniku in uporabljajte sredstva za intimno zaščito. V vseh drugih pogledih imate popolno svobodo. Vstopite in uživajte!

Gostitelj je izročil Maksu masko legendarnega Zorra in mu pokazal vhod v garderobo. Čez pet minut je v savno vstopil kot nov gost, ki je tako kot vsi drugi imel na sebi samo masko in rjuho. Od blagega strahu in vznemirjenja je njegovo srce začelo razbijati. Savna je bila osvetljena z veliko roza in vijoličnimi svetilkami. Med belimi kolonami so švigali natakarji, ki so ponujali pijače, prigrizke, sladoled.

Ob šanku, na ležalnikih pri bazenu ter na mehkih zofah pod palmami so ležali gostje. Vsi moški so skrivali obraze za zorro maskami. Nežnejši spol je bil bolj raznolik. Koketne lisičke, zabavni rakuni, ljubke tigrice in še veliko Maksu neznanih živalic. Zvok kozarcev in vesel smeh se je pomešal s tiho jazz glasbo. Po gibih številnih dam in gospodov je bilo jasno, da so že precej spili. Vendar je bilo mirno; varnostna služba je diskretno opazovala goste.

Da bi se počutil bolj sproščeno, se je povzpel v jacuzzi in prosil natakarja, naj mu prinese šampanjec. Alkohol in vroča peneča kopel sta sprožila želeno sprostitev. Celotno telo je prevzelo hrepenenje. Zdaj je z zanimanjem opazoval ljudi okoli sebe. Nekateri pari so se že na polno predajali strasti, ne da bi jih motila prisotnost drugih. Zvok sladkega jazza se je pomešal z gorečimi stoki in kriki.

Občutil je nehoteno vznemirjenje in z zanimanjem je začel opazovati ženske. Živalice so brez sramu odvrgle obleke, se potapljale v bazen, gole hodile po dvorani. Med njimi so bila bela, temnopolta ter nekoliko temnejša, vitka in debela mlada dekleta in “mame”, ki so bile očitno starejše od Maksa. Toda za vsako živalico se je našel partner ali celo več partnerjev. Na zabavi je bilo skoraj dvakrat več moških kot dam.

Nekateri gospodje so preprosto sedeli v baru ali kar v bazenu in s kozarci v rokah opazovali dogajanje. Očitno sta jih mučili negotovost in zadrega, tako kot njega.

– Živjo, Zorro! Kako si? A si za klepet? – se je zaslišal vabeč ženski glas.

Maks je opazil, da poleg njega v jacuzziju sedi vitka ženska z masko lisice na obrazu. Njeno čudovito telo, ki ga je segrela kopel, je nehote privlačilo pogled. Imela je majhne, ampak čvrste prsi, elegantne roke, zlato belo kožo, na ramenih pa posipana materina znamenja. “Mlada, manj kot trideset,” je pomislil Maks.

– Živjo, – je raztreseno odgovoril.