Ljubezenski domino

Ne glede na vse je Ilona verjela, da opravlja svoje življenjsko poslanstvo, torej pomaga ljudem. Vsi ljudje so po svoji naravi neumni, razvratni in leni, zato potrebujejo modrega človeka, ki bo razumel njihove strasti in jih usmeril na pravo pot. Mar ona, Ilona, ni dovolj pametna za kaj takega?

O Valeriju je razmišljala dolgo časa.

– Kaj naj naredim s teboj, dragi? – je šepetala in znova pregledovala mapo simpatičnega pacienta. – Naj te ločim? Naj ženska ostane sama z otrokom… takoj se bo spametovala! Ali naj ti pomagam obdržati družino?

Na koncu je Ilona izbrala metodo očiščenja in ponovne vzpostavitve kozmične energije. Pri bogatih strankah je vedno izbrala ta pristop, ki je obsegal veliko število terapij, zato je bila celotna obravnava draga.

Besede ‘nisi več samo stranka’ so predstavljale poseben trnek, na katerega je Ilona trdno prijela Valerija, ki bo sedaj poslušno obiskoval neštete seminarje in treninge v njenem centru, poslušal različne guruje, mage in mesije, ki v njeno ustanovo prihajajo z vseh koncev države. Navdušen in hkrati osmešen bo prinesel ogromen dobiček.

– Malo se bomo poigrali z njim! – se je nasmehnila in se že veselila zadovoljstva, ki ji ga bo prinesla romanca s privlačnim in bogatim kavalirjem. – Glavno je, da sedaj zdržim tri dni pavze. Naj trpi, potem bo učinek močnejši. In globlji!

Zasmejala se je svoji dvoumni šali.

Kot se je izkazalo, je pravilno predvidela potek dogodkov. Vse tri dni čakanja na skrito sporočilo se je Valerij boril s čustvom zaljubljenega pričakovanja. Ko je nastopil večer drugega dne, je lahko razmišljal le še o srečanju z Ilono. Neprestano je svojo ženo primerjal s privlačno psihologinjo. Mlada Julja se mu je zdela še bolj omejena in dolgočasna kot prej. Vsi lepotni aduti mlade žene – svež obrazek, vitka postava, čvrste prsi – so za moža izgubili svojo vrednost. Se je vse to lahko primerjalo z Ilonino pametjo in privlačnostjo?

– Le kdaj bo kaj napisala… Vse bom naredil, da bi bila z menoj. Imam dovolj denarja, sem izkušen moški… Ji bom že znal ugoditi, – je razmišljal Valerij.

Sanjal je o tem, da Ilono odpelje v Benetke. V tem romantičnem mestu ji bo pokazal vso moč svoje ljubezni. Sprehajala se bosta po srednjeveških, zavitih uličicah, vozila se bosta na gondolah po zelenih kanalih in občudovala čudovite stvaritve pihalcev stekla na otokih Murano in Burano. Vroč kapučino, ladjice, ki drsijo po valovih lagun, na tisoče golobov nad pozlačenimi zvoniki katedral… Zvečer pa jo bo na ogromni postelji pod žametnim baldahinom ognjevito in strastno ljubil…

Erotične fantazije so Valerija prisilile, da se je zamislil. Nekoliko se je ustrašil bližine želene ženske, saj je ni želel razočarati. Pri njegovi starosti je bilo težko dosegati seksualne rekorde. Naivna, mlada žena o tem ni veliko vedela, Ilona pa ima, verjetno, na tem področju več izkušenj.

– Nič hudega, si bom kupil viagro in vse bo okej, – je sam sebe pomiril.

Končno je tretji dan po kosilu prejel težko pričakovano sporočilo.

“Živjo! Danes sem prosta. Greva na večerjo?”

Presrečen Valerij je Ilono povabil v eno najboljših restavracij v mestu. Sedela sta v ločenem prostoru, iz katerega se je odkrival pogled na glavni trg in opero. Miza je bila veličastna; na starinskem porcelanu so bili slikovito nameščeni rdeči raki in kraljevski škampi, iz divjačinskih zrezkov, ovitih v zelena špargljeva stebla, se je še kadilo.

Valerij je sam nalil drago vino melograno, Iloni dajal koščke hrane, se šalil in smejal. Pripovedoval ji je o tem, kako ga je očarala in ga prisilila, da je na življenje pričel gledati drugače.

– Vse sem pripravljen storiti za to, da se boš počutila kot v sedmih nebesih!

Ilona je pred zmenkom tri ure preživela v lepotnem salonu. Frizura, make-up in manikura, vse je bilo v skladu z modnim stilom, ki poudarja naravno lepoto. Čudovita bež obleka je orisala njen postaven pas in Ilona je s pomočjo stilistov izgledala skorajda kot vrstnica Valerijevi ženi.

– Dragi Valja, – je žalostno povesila pogled in se nežno dotaknila šopka kremastih vrtnic, ki ji ga je podaril, – ne potrebujem denarja… Vendar ti… verjetno nisi slišal…

Njen glas se je prelomil in v očeh so se zasvetile solze.

– Moj mož je hudo bolan. Zdravi se na onkološki kliniki v tujini. Ne morem ga zdaj pustiti samega in iti k tebi…

Valerijev obraz je okamenel. Z iskrenim izrazom sočutja je gledal svojo ljubljeno in niti pomislil ni na to, da mu cinično laže. Njen mož je bil dobro stoječ in povsem zdrav moški, ki je bil trenutno na dopustu v tujini, da si oddahne od napornega dela. Starejši sin je študiral na tehniški univerzi v Münchnu, mlajši pa je hodil v privatno šolo v Kölnu. Ilona je spretno igrala vlogo nesrečne ženske. Mar ni veliko takšnih žensk srečevala na svojih terapijah? Naredila je pomenljiv premor, si z robcem previdno obrisala kotičke oči ter nadaljevala:

– Veš, mož mi je povzročil veliko gorja. Redno me je varal z mlajšimi, ponoči je neprestano pil, v igralnicah je zapravil več deset tisoč. In ko sem se poskušala upreti, Valja …, je dvignil roko nadme… Sedaj pa je bolan in prisiljena sem zaslužiti denar za njegovo zdravljenje. Poglej!

Iz torbice je potegnila zdravniški izvid, v katerem je pisalo, da njen mož potrebuje rehabilitacijo po opravljeni operaciji. Seveda je šlo za ponaredek, ki si ga je Ilona priskrbela že zdavnaj, ravno za takšne primere, kot je bil ta. Valerij ji je verjel. Žalostno in obupano je gledal svojo ljubezen. Ilona je prijela njegovo dlan in ga proseče pogledala:

– Želim ljubiti in biti ljubljena. A kaj lahko tu storiva…

S tihim vzdihom se je privila k njegovi rami. To je bil zadnji udarec njegovim čustvom. Močna, pametna, privlačna ženska je jokala kot prizadet otrok. Strastno si je želel, da bi jo obvaroval pred nepravično usodo.

– Jaz bom s teboj, – je zamrmral Valerij in jo nežno božal po vratu. – Podpiral te bom in ti pri vsem pomagal…

– Vendar nihče od naju ni sam… jaz imam bolnega moža, ti pa ženo in otroka, – je s šibkim glasom rekla Ilona.

Valerij ni vedel, kaj naj bi na to odgovoril, še naprej ji je nežno gladil lase, kot da je majhna jokajoča deklica. Hitro se je zbrala, izpila požirek vina in rekla:

– Joj, vsa sem se razpustila… V življenju je res veliko problemov. Ampak, ali lahko danes preprosto pozabiva na vse in sva zgolj srečna?

Pozoren opazovalec bi ugotovil, da je Ilonin vrhunski make-up po točenju bridkih solza ostal nespremenjen. Valerij je bil zaljubljen, zmeden in razorožen, zato takšnih malenkosti ni niti opazil. Zapomnil si je le čudovito skupno noč v predsedniški sobi razkošnega hotela, izrezljano pohištvo s pozlato, starinske lestence in jacuzzi… Viagra mu je pomagala, da je svojo ljubljeno razveseljeval do jutra.

In tako se je v Iloninem življenju začela odvijati še ena romanca. Z ljubimcem se je dobivala dvakrat na teden. Vsakič sta se srečala v drugi restavraciji in v drugem hotelu. Ilona je vztrajala pri tem, da njun odnos ostane skrit. Ni bilo prvič, da je igrala to igro, toda kljub vsej svoji bistrosti ni predvidela takšnega nepričakovanega razpleta njune love story.

Približno čez mesec dni sta k Valeriju v pisarno prišla moška v nevpadljivih uniformah. Molče sta šla mimo tajnice in brez trkanja vstopila v njegov kabinet. Četudi je bil Valerij zelo spoštovan človek v mestu, ga ta domačnost obiskovalcev ni zmedla. Takoj je doumel, da pred njim ne stojita navadni stranki. V Rusiji si takšno obnašanje dovolijo le predstavniki glavnih organov kazenskega pregona.

Eden od prišlekov, človek povsem neopazne zunanjosti, je pričel z enakomernim glasom:

– Valerij Borisovič, mi potrebujemo vašo pomoč!

– Kdo smo mi? – je previdno vprašal Valerij in skušal izvedeti, ali je pravilno uganil.

– Država, v kateri živite in vodite posel, – se je mirno nasmehnil neopazen obiskovalec.

– Seveda, z veseljem pomagam, koliko moram dati? – je hitro vprašal Boris.

Mislil je, da gre zgolj za banalno nelegalno poslovno sponzorstvo.

– Ne, ni vse tako preprosto, – se je nasmehnil drugi prišlek z ravno tako neizrazito zunanjostjo. – Vemo, da ste v ljubezenskem razmerju z lastnico centra za družinsko psihologijo. O gospe Iloni potrebujemo podatke zaupnejše narave.

Obraz Valerija je zamrznil. Po nekaj sekundah je odprl usta, da bi lahko postavil vprašanje, vendar ga je prvi obiskovalec, ki je imel najverjetneje višji čin, ostro prekinil:

– Na vprašanja Čemu? Zakaj? Kako? ne bomo odgovarjali. Ni potrebno, da ste z vsem seznanjeni.

– V bistvu ne vem veliko o njenem zasebnem življenju, – je s tresočim glasom odgovoril Valerij. – Vem zgolj to, da ima zelo bolnega moža, ki se zdravi v Evropi…

Prišleka sta se pričela tiho smejati.

– Ja, ja, seveda je bolan, – je rekel drugi prišlek. – Izredno redko bolezen ima, rogovi mu rastejo iz glave!

Gospoda iz ‘državnih institucij’ sta se nato hitro zresnila.

– Gospa Ilona vas je nesramno zavedla. Njen mož je čisto zdrav, ravno tako tudi njena sinova, ki se izobražujeta v Evropi. Seveda vam za otroka ni povedala?

Valerij je gledal v tla in žalostno zmajal z glavo. Počutil se je kot triletni otrok, ki mu je po nesreči na tla padel novoletni okrasek in sedaj obupano gleda njegove lesketajoče črepinje.

– Kakor koli, pomagali vam bomo, da se znebite te prevarantke, – je prijazno spregovoril prvi prišlek. – Z gospo psihologinjo se morata dobiti v hotelu. Obnašajte se kot na običajnem zmenku. Ime hotela vam bomo še sporočili. Razumete?

Valerij je komaj opazno pokimal. Ogaben sram mu ni dovolil, da bi pogled odvrnil od tal.