Ljubezenski domino

– Tako sem te pogrešal, neizmerno si te želim! – je Viktor vznemirljivo šepetal v Ilonino uho.

Tem banalnim besedam se ni bilo moč upreti. Ilona je počasi zaprla oči in si znova predstavljala hotel, svoj privlačen odsev v ogromnem ogledalu, veliko posteljo, na katero pada rdeča svetloba svetilke.

Na velikem parkirišču ni bilo mnogo vozil, niti žive duše ni bilo videti. Viktorjev avtomobil je bil parkiran v kotu, skrit v modro vijolični temi. Ilonine roke ni izpustil iz svojih toplih dlani, neprestano jo je poljubljal in šepetal:

– Oprosti, draga moja, zelo malo časa imam… samo eno urico, saj vendar hočeš svojega medvedka?

Njegovi prsti so nestrpno odpenjali gumbe Ilonine bluze, ustnice so željno zlezle po vratu k čipkastemu naborku novega nedrčka. Istočasno je Viktor prijel za ročico in spustil voznikov sedež. Ko je Ilona pod bluzo začutila ljubimčeve roke, mu je poskušala dopovedati:

– Viki, v avtu ni v redu in ravno sem z letala.

– Ja, vem, – je odgovoril, vendar ni prekinil svojega grobega božanja. – Letalski leti me vedno vznemirijo, deklica! Pa tebe?

Ilonino telo je avtomatično odgovarjalo na moške dotike. Njena stegna so se rahlo tresla, kar je Viktorja še podžgalo. Želja, da si jo takoj vzame, ga je popolnoma prevzela. Vzel si jo bo točno tu, v tesnem avtu, dišečem po limoninem osvežilcu zraka.

– Samo tega ne! Prosim, bodite previdnejši, – so zastokale hlačke, ki jih je skrbelo za snežno bele čipke.

– Vedel sem! Vse ne more iti kot po maslu, – je zamrmral modrček ter se bal, kaj se bo zgodilo z naramnicami in zadrgo.

Vnet ljubimec je z mrzlično naglico pričel slačiti Ilono. Najprej se mu je poskušala upirati, vendar ne posebej močno. Njen šibak odpor je moška strast hitro zatrla. Hrsknila je zadrga na modrčku in skorajda neslišno so se raztrgale čipke na hlačkah. V temnem avtu ni Viktor niti opazil čudovitega spodnjega perila. Zaradi ljubezenskega napora se je upognil tudi sedež. Skozi okna avtomobila je bilo opaziti oddaljene luči avtobusa.

– Joj, Viktor, danes si se obnašal kot kak divjak! – je med kratkim smehom rekla Ilona in si popravila razmršene lase.

Posmejal se je. Bil je zadovoljen s takšnim komplimentom:

– Tako zelo sem se dolgočasil, princesa!

Ilono je poljubil na lice in jo odpeljal domov. Začel se je nov dan. Sonce se je povzpelo nad strehe moskovskih nebotičnikov in rožnato oblivalo cesto. Igra svetlobe je preko odbleskov od neštetih oken želela doseči notranjost avta. Prečudovit sončni vzhod pa ni napovedoval ničesar dobrega radoživim hlačkam in nezadovoljnemu modrčku. Njihova slava je zamrla, ne da bi sijala vsaj eno noč.

Hlačke z dragoceno čipko so se valjale na avtomobilski preprogi. Bile so raztrgane in umazane. Čez nekaj ur bo Viktor svojo mlado ženo odpeljal v porodnišnico. Ko se bo zaradi popadkov sklonila, bo pod zadnjim sedežem zagledala tuje ženske hlačke in takoj dojela, od kod so se vzele. Njena bolečina se bo podvojila in se zlila z nevzdržno muko ljubosumja.

Nedrček, ki so ga brezupno uničile močne moške roke, je Ilona doma slekla in ga brez obžalovanja odvrgla v smetnjak. Čez teden dni ga bo na smetišču našla kakšna zapita klošarka in si rekla: “Nič hudega, bo že prišel prav!” Nekako bo popravila zadrgo in si z darilom ljubezni okrasila svoje pomilovanja vredne, usahle prsi.

Napaka

Zaradi vznemirljivih misli Boris ni spal celo noč. Spraševal se je, kaj je narobe v njegovem življenju in zakaj se je njegova ljubljena žena v zadnjih mesecih tako drastično spremenila. Ilona se je namreč začela spominjati davnih zamer, možu je očitala neresne zveze in spogledovanje z drugimi ženskami.

– Kaj te briga! – mu je hladno odgovarjala, ko jo je nedolžno spraševal, kako se počuti. – Od kdaj pa se zanimaš zame?

– Kaj pa govoriš, draga? – se je čudil. – Zdi se mi, da sem vedno…

– Vedno si me puščal samo. Vedno si bil zaposlen s svojim delom. Vedno si prišel domov samo zato, da si lahko nekje prespal, – je ravnodušno naštevala Ilona. – Dovolj je, Boris! Pozno je za to, da bi iz sebe sedaj naredil ljubečega moža.

Boris je poskušal ugovarjati, vendar je njegova ostra retorika sicer izkušenega odvetnika naletela na sarkastične nasmehe in sovražne Ilonine poglede.

– Mi hočeš dopovedati, da me nisi pustil same v hotelu, ko sva bila v Sočiju? Na moj rojstni dan? Imela sem petintrideset let! Sama sem sedela za pripravljeno mizo kot kakšen bedak, sram me je bilo pred natakarji! Ti si pa enostavno zamudil na letalo!

– Draga, že stokrat sem ti pojasnil! Zadržal sem se zaradi pomembnega postopka…

– Seveda, zaradi postopka, povezanega s kakšno estradnico. Vsi znanci so mi govorili, da spiš z njo.

– O, moj bog, nič nisem imel z njo! In zakaj spet pogrevaš stvari, ki so se zgodile pred desetimi leti?

Ilona je pričela z naštevanjem Borisovih umazanih dejanj: ni je pospremil iz porodnišnice, ko je rodila njunega drugega sina, v London je odletel ravno na dan, ko je prejela pomembno nagrado za svoje strokovno delo, vzrediteljem je vrnil psa, ki so ga imeli štiri leta.

Zaradi teh neprijetnih spominov se je par pogosto prepiral, po več dni nista govorila. Delo mu je pomagalo, da je vsaj začasno pozabil na družinske razprtije. Boris je bil uspešen moskovski odvetnik. Vabili so ga, da prevzame najbolj zapletene postopke, o katerih se je glasno razpravljalo na televiziji in spletu. V dvajsetih letih je vzpostavil veliko uporabnih kontaktov v prestolnici in jih spretno uporabljal. Na svojem bančnem računu je imel precej denarja. Nekaj ga je vložil v perspektivne poslovne projekte in lahko bi živel, ne da bi delal.

Vendar si brez svojega ljubega dela ni predstavljal življenja. Vsak dan, napolnjen z množico sestankov, presenetljivimi preobrati človeških usod, potovanji, novimi vtisi… Kako naj bi shajal brez tega? Poleg tega se je čutil dolžnega, da pomaga ljudem. Tega sicer ne bi nikomur priznal, a samega sebe je imel za nekakšnega upravljalca usod. Stranke so mu zaupale najgloblje skrivnosti, rotile so ga za pomoč in zares je reševal človeška življenja!

Pred približno petimi leti je svoje misli zaupal Iloni. Pogledala ga je s svojimi globokimi, pronicljivimi očmi in tiho rekla:

– Ne nakoplji si preveč, Boris! Mogoče ne boš zdržal.

Zgodilo se je natanko to, kar je napovedala žena. S časom je postajal strašansko utrujen. Začel je trzati ob vsakem telefonskem klicu, ponoči je slabo spal, ure in ure je pregledoval in bral zadeve strank, a pri tem ni razumel ničesar. Začelo se mu je celo dozdevati, da je odvetniško delo nesmiselno.

“Delam kot konj, brez počitka in zabave. Pokvaril sem odnose z ženo. Niti opazil nisem, kdaj so zrasli moji otroci. In čemu vse to? Da bi pomagal zločincem in jih rešil kazni?” je otožno razmišljal Boris.

Dojel je, da bo moral pustiti službo. Mogoče samo začasno, za kakšnih pet let, dokler si ne zbistri misli in se njegova duša ne očisti vse nabrane umazanije. Odločil se je, da bo odpotoval v majhno deželo ob morski obali, ki prinaša mir. Izbral je Slovenijo. Z Ilono sta tu večkrat preživljala dopust in Borisu je bila zelo všeč avra tihe miline, ki ovija slovensko obalo. Kupil je prijetno hišo z majhnim vrtom in zaživel tako, kot je že dolgo sanjal… ampak popolnoma sam.

Njegova žena ni hotela zapustiti hrupne prestolnice. Energična in optimistična Ilona ni mogla živeti brez družabnih srečanj, gledaliških premier, fitnes klubov in, seveda, srečanj ob kavi z neštetimi prijateljicami, čeprav je možu in vsem znancem za svojo odločitev navedla drug razlog. V Moskvi je živela njena mati, ne zelo stara in precej živahna ženska. Toda Ilona je vztrajala, da ne more ravnati tako nečloveško in pustiti mame same. Boris je moral njeno odločitev sprejeti, vedel je, da si ne bo premislila, tudi če bi to zahteval.

“Zakaj pa bi sploh morala pustiti tukajšnje življenje?” je grenko razmišljal Boris. “Jaz sem tisti, ki potrebuje odmor, ona uživa v Moskvi.”

Upal je, da se bo Ilona čez čas preselila k njemu. Ne glede na nesoglasja, je do nje še vedno gojil topla čustva. In ko je sam ostal v Sloveniji, jo je zelo pogrešal. Obiskovala ga je enkrat na mesec in ostala par tednov. Spala sta skupaj, tako kot sta to počela prej. Seks je postal celo zanimivejši, verjetno zato, ker Borisa niso več obremenjevale težave v službi.

Na obiskih se je Ilona obnašala zelo čudno, bila je odtujena, želela je biti sama, o sebi ni pripovedovala. Videti je bilo, da se na tem koščku raja dolgočasi in prihaja zgolj, ker misli, da je to dolžna delati.

Žena je bila že na plaži, ko se je Boris prebudil. Plavala je do izčrpanosti, nato pa na slamnatem ležalniku ležala na soncu. Boris ji je prinesel zajtrk, ki ga je sam pripravil; topel sendvič, kavo in sveže iztisnjen sok.

– O, hvala, dragi, – je govorila Ilona z nežnim glasom.

Pri zajtrku se skorajda nista pogovarjala. Samo jedla sta, pila in občudovala morje. Za kratek čas sta zaplavala skupaj, nato pa se je vsak lotil svojih opravil. Boris se je po navadi odpravil s čolnom na majhne otoke, kjer je v družbi lokalnih ribičev lovil ribe. Ilona pa se je usedla v avto in odšla v sosednje mesto, kjer je tavala med stojnicami s spominki ali v kavarni klepetala z drugimi turisti.

Kosilo in večerjo je pripravljal Boris, včasih sta odšla v restavracijo tri kilometre stran od doma. Naročila sta steklenico terana, znan slovenski sir, golaž v loncu ali rižoto s škampi. Ob takšnih večerih je Ilona izgledala mirna, njene oči so se mehko in ljubeče svetile. Drugim sta se verjetno zdela kot enoten in ljubeč par. Na poti domov Ilona ni veliko govorila, bila je zamišljena, vendar ga v postelji ni zavračala in je zaspala na njegovi rami, tako kot v prvih, najbolj srečnih letih po poroki.

Včasih je to idilo prekinil kakšen prepir. Brez kakršnega koli razloga je Ilona možu v obraz vrgla kakšno zlobno obtožbo, kregala sta se in potem nista govorila dva ali tri dni. “Le kaj ji je?” se je obupano spraševal. “Mogoče pa je tudi ona utrujena od dela? Mogoče je bolna? Ampak zakaj mi nič ne pove?”

Pojasnilo za Ilonino neobičajno obnašanje je prišlo kmalu. Ponoči se je Boris prebudil zaradi hrupa, ki je prihajal od zunaj. Vstal je, prižgal luči in odšel na teraso. Na plaži sta se preganjali dve mački in močno zavijali. Boris je vanju vrgel pest peska in ju pregnal. Nebo je bilo še povsem črno, zdelo se mu je, da mora biti približno dve ponoči. Vrnil se je v hišo, si umil roke in tiho, da ne bi prebudil žene, vstopil v spalnico. Ilona je trdno spala, njen telefon na nočni omarici pa se je svetlikal. Očitno je prejela sporočilo.

Nikoli ni pregledoval ženinega telefona, takšno dejanje je imel za nemoralno. Zdaj pa ga je prijel, da prekine nadležno svetlobo in lahko zaspi.

“Nekomu je tako dolgčas, da pošilja sporočila sredi noči!” je jezno pomislil Boris.

Mislil je, da Iloni piše katera izmed njenih prijateljic, ki se je nalila s šampanjcem na še eni zabavi. Ob besedilu sporočila pa ga je stisnilo pri srcu, ki je nato pričelo biti z dvojno hitrostjo.

“Živjo! Te že pogrešam! Želim si te!”

S tresočimi rokami je s telefonom odšel v kopalnico. Želja po spanju je izpuhtela, v glavi pa so mu kot roj poblaznelih čebel brenčale grozne misli: “To je ljubimec… Ilona ima ljubimca! Moram preveriti telefon, če so v njem tudi druga sporočila… najprej moram ugotoviti geslo!”