Ljubezenski domino

– V trenutku nesreče se je čas ustavil in naš Vladar, – Almeka je dvignila pogled in z gobcem pokazala navzgor, – me je vprašal, če želim iti gor namesto tebe.

Almeka se je usedla na potko, ne da bi odvrnila pogled od svojega gospodarja, in nadaljevala:

– Seveda nisem oklevala in sem se strinjala! Ampak pod pogojem, da se ne boš počutil krivega zaradi moje smrti, zato sem morala ostati še nekaj dni živa. Pomislila sem, da bi bilo najbolje, da pobegnem in umrem nekje daleč od doma. Pa si me sam vrnil vzreditelju, ker ves polomljen nisi mogel skrbeti zame.

Boris je prikimal. Spomnil se je, da je, takoj ko je prišel k zavesti, prosil zdravnika, naj pokliče vzreditelja. Slednji ga je sicer poslušal, vendar se ni takoj strinjal s tem, da bi Almeko vzel nazaj. Celo v bolnišnico je prišel, veliko časa stal pri Borisovi postelji in ga prepričeval:

– Pa saj imate ženo, otroke… A ne morejo oni poskrbeti za psa? Nenazadnje lahko najamete nekoga, ki se bo z njim sprehajal!

Vzreditelj je bil nedružaben starejši moški, ki se je privadil na sporazumevanje z živalmi, pogovori z ljudmi pa mu niso šli od rok. Boris je razumel, da se za njegovimi nerodnimi besedami skriva nekoristoljubna ljubezen do živali.

– Almeka je čudovita žival. Lepa, zdrava in z odličnim rodovnikom. Brez težav ji bom našel nove lastnike, vendar morate vedeti, da odrasel pes težko prenese ločitev od gospodarja. To je približno tako, kot če bi oddali svojega otroka v sirotišnico.

Takrat so Borisov obraz zalile solze, ki si jih zaradi medicinskih pripomočkov, ki so skrbeli za zdravljenje polomljene ključnice, ni mogel obrisati.

– Razumem, – je Boris s težavo izgovoril, – vendar enostavno ne morem…

Ko se je Boris spominjal, je v grlu začutil cmok. Obrnil se je stran, da Almeka ne bi opazila njegovih vlažnih oči. Ampak ona je mirno nadaljevala:

– Ne bodi žalosten! Ni mi bilo slabo. Po dveh dneh me ni bilo več, čutila nisem nikakršnih bolečin. Prijazen vzreditelj je rekel, da sem umrla zaradi žalosti, ker te nisem več imela. Tako zdaj delam kot pasji angel. Nihče me ne more videti, razen v posebnih primerih, ko mi dovolijo, da postanem vidna.

Boris je občutil slabost in sedel na ploščat kamen, ki je ležal na potki. Almeka se mu je približala in se usedla k njegovim nogam.

– Zahvaljujoč vzornemu obnašanju in uspešnemu delu sem bila poslana na službeno pot na morje, prav sem, kjer zdaj živiš, – pes si je hitro ogledal okolico.

– In kaj tukaj počneš? – je s težavo vprašal Boris.

– Ali meniš, da imajo samo ljudje angele? – je vprašala Almeka in privzdignila svoje nagajive majhne obrvi. – Tudi živali jih imajo. Pomagam številnim hišnim ljubljenčkom, kravam in ovcam, da odidejo na drugi svet. Seveda, tudi svojim kolegom psom, tukaj jih je veliko in imajo jih radi!

– Drži, – je odsotno potrdil Boris.

– In še mačkam je treba pomagati, četudi so nesramne, – se je namrščila psica. – Povsod hodijo, tako so predrzne! Dela imam veliko, tukajšnji pasji angeli niso zanesljivi, nikamor se jim ne mudi, vse delajo počasi, zelo počasi!

Borisu se je po teh besedah zazdelo, da se je pes nasmehnil, tako kot to počnejo ljudje.

– Dolgujem ti svoje življenje, – je tiho rekel.

– To je neumnost. Mi, vsa živeča bitja, svoje življenje dolgujemo le Njemu, – je Almeka znova povzdignila nos. – Pustili so te tu, kar pomeni, da zate obstaja načrt in še nisi izpolnil svojega poslanstva, gospodar.

– Kakšnega poslanstva? Ti veš, za kaj gre? – je hitro vprašal. – Zadnja leta imam občutek, da ne živim svojega življenja… Vse počnem narobe, ne po lastnih željah…

Labradorka je zmajala z glavo, njena viseča ušesa so se privzdignila in Boris si je zaželel, da bi jo pobožal. Ni si upal iztegniti roke, njene oči pa so ostale filozofsko zamišljene.

– Ne, ne vem, gospodar! Vsa zemeljska naključja so namreč povezane verige nebesne zakonitosti, ki nas vodi do najpomembnejšega cilja. Vsako živo bitje ima svoj poseben namen. In navidezna ujemanja, nepričakovana srečanja ali naključna odkritja – vse to je del božjega, nam nerazumljivega načrta. Sploh ga ni treba poskušati razumeti. Ne moremo vedeti, kakšna sta naša cilj in poslanstvo. Lahko poskusimo le živeti in povzročati čim manj zla. Živeti ljubezen. Težko je neprestano delati dobra dela, vendar pa se lahko izognemo zlobnim, kar bo On opazil in ocenil!

– Ti bolje vidiš, – je Boris resno začel. – Mislim, da nisem nič slabega počel. Pomagal sem ljudem, sicer tako kot je to zahtevala služba, vendar sem se trudil! Veliko nedolžnih sem rešil pred zaporom! In veš, Almeka, nikoli nisem zagovarjal serijskih morilcev in spolnih sprevržencev… ne glede na ponujen denar…

Borisov pogled, ki je zmedeno opazoval morje, je naenkrat med turkiznimi valovi prestregel belo piko. Velik galeb se je osredotočeno približeval obali in se nagnil kot letalo, ki se v boju obrača. Almeka se je obrnila k ptici, hitro prikimala in ponovno pogledala Borisa.

– No, prišlo je šefovo sporočilo, nujno se moram preseliti v Trst, moji italijanski prijatelji ne zmorejo vsega dela! Srečno, gospodar, morda se še vidiva! Ja, in vezalko si, prosim, zaveži!

Psica je poskočila in po potki odhitela k morju, beli galeb pa je že jadral visoko nad valovi. Nekaj sekund ju je Boris še lahko spremljal, potem pa sta se obe živali zlili z zlatim sijem prihajajočega dneva. Sonce je po morju razsipavalo milijone plešočih iskric. Kot začaran je opazoval igro svetlobe in razmišljal, kaj naj bi pomenilo njegovo videnje pasjega angela.

Tudi vsevedno morje ni imelo odgovora. Boris se je sklonil, si zavezal vezalko in umirjeno stekel proti domu.

Kratko življenje ženskega perila

– In kupi mi kaj lepega, seksi! – je svojega moža igrivo dražila Ilona.

Zakonca sta si omislila kratke jesenske počitnice v Milanu. Mesto je pelo preko tisočerih zvoncev na kolesih, sladko dišalo po sveži kavi in se bleščalo v razkošnih izložbah. Ilona je uživala v sprehodih po trgu pred gledališčem La Scala, ob kanalu reke Naviglio Grande in po trgovinskem centru Vittoria Emanuella. Postavna, z belimi zobmi in dolgimi kostanjevimi lasmi je Ilona z zadovoljstvom pritegovala poglede italijanskih moških. Ko se je sprehajala, oprta na moža, si je v odgovor mimoidočim lahko privoščila zgolj prikrite nasmehe in skrivnostno igro trepalnic.

“Nič hudega,” si je z nasmehom govorila. “Se bom že uspela maščevati!” Vedela je, da jo mož še vedno ljubi tako močno, kot jo je prva leta po poroki. Ilonina čustva pa so že zdavnaj izpuhtela. Mož je bil zelo zaseden s svojo službo in ji ni posvečal veliko pozornosti. Če sta si že privoščila dopust v dvoje, so bili takšni dnevi zelo predvidljivi in dolgočasni. V Moskvi je imela ljubimca, ki je v vseh pogledih prekašal njenega zakonskega partnerja; bil je brezskrben, strasten in radoživ.

Ko je moža prosila za seksi darilo, Ilona ni imela niti najmanjšega namena, da bi mu pripravila morebitno romantično presenečenje. Šlo je za prefinjeno maščevanje. Naj ji mož kupi spodnje perilo, ona pa se bo v njem kazala svojemu ljubimcu! Tako se bo maščevala za zapostavljena čustva in za redke ter enolične skupne noči.

Ilona se je počutila izredno užaljeno, ko se je spominjala, kako je ob večerih in vikendih sedela sama doma. Njen soprog je ves čas namenil svoji dragoceni službi, vračal se je ponoči in bil vedno utrujen, nepozoren ali živčen. Takrat je bila Ilona veliko mlajša in naivnejša. Močno ga je ljubila in nikoli ni verjela, da ga bo kdaj prevarala. Ampak čas je mineval in odnosi so se ohladili. Ilonin mož ni vedel, s čim se ukvarja njegova žena, s kom se druži, niso ga zanimali njeni uspehi na delu in pozneje ni niti opazil, da ga vara.

Ilona si je za obisk izbrala zelo drago trgovino znane blagovne znamke. Perilo v njej je bilo tanko kot niti pajčevine in okrašeno s čudovitimi čipkami. Že na pogled je prebudilo drzne, erotične želje. Izgledalo je, da bodo nedrčki, ki so domovali v stekleni izložbi, kmalu zatrepetali zaradi gibanja živahnih ženskih prsi. Oprijeti bodiji so spominjali na lenobne lepotice s plaž, pasovi za nogavice pa so klicali po čipkastih podvezicah. Nežne spodnje hlačke s seksi izrezi so povzročale, da so moški zardeli, iz žensk pa so izvabljale pritajene nasmehe.

Ne da bi posumil na njen pretkan načrt, si je Ilonin mož dolgo ogledoval izložbe in z ženo izbiral kroj in barvo perila. Všeč so mu bile izrazite barve, koralna in višnjeva. Viktorju, njenemu ljubljenemu moškemu, pa je bila všeč bela, barva nežnosti in čistosti. Zdelo se ji je, da jo Viktor bolje razume. Ilona se je rada poistovetila z nečim bolj vzvišenim in krhkim. Pred ljudmi se je, seveda, treba pretvarjati. In, ali ne bi moral mož, ki naj bi ji bil najbližji, čutiti njeno dušo?

“Če ne razume, naj igra vlogo jelena z velikimi rogovi, ki bo vse plačal!” si je rekla Ilona in si predstavljala, kako se bodo zasvetile oči ljubimcu, ko jo bo videl v erotičnem perilu.

Končno je bilo perilo izbrano. Snežno bel komplet so sneli z lutke v izložbi in položili v čudovito škatlo. Niti prodajalec niti kupci niso slišali rahlega šepetanja čipkastih hlačk in elegantnega balconette modrčka, ki je prihajalo iz škatle.

– Oh, kako srečne smo! Tako lepa ženska nas je kupila! – so vzkliknile čipkaste hlačke.

– Ni nas kupila ženska, ampak njen mož, – je nasprotoval modrček, ki ni poznal pravega razloga za nakup. – Že na prvi pogled je jasno, da se strastno ljubita.

– Naredile bomo vse, da se bo njun odnos ponovno zaiskril! – so rekle spodnje hlačke. – Obožujemo ljubezenske igre med zakoncema! On bo čustven in pozoren. Nežno nas bo pobožal in nas nestrpno slekel…

– Ampak nežno! A ste videle našo ceno? – se je nedrček nasmehnil. – Mislim, da nas bodo nosili samo za praznike. Pripravljen sem to družino narediti še srečnejšo! Že čutim neverjetno povečanje energije!

Spodnje hlačke in nedrček so dobro poznali svoj namen in bili nanj ponosni. Ali ni čudovito, če lahko spreminjaš partnersko življenje in vanj vnašaš odtenke sladke skrivnostnosti in vznemirljivih dogodivščin? Žensko v čudovitem negližeju bo soprog zasul z goro komplimentov in del tega občudovanja bo namenjen tudi razkošnemu perilu.

Zvečer je Ilona sama odletela domov. Njen mož je moral ostati, saj je, tako kot vedno, svoj dopust izkoristil tudi za reševanje poslovnih zadev. Ko se je pripravljala za potovanje, si je nadela novo darilo. Viktor jo bo pričakal na letališču in odpravila se bosta v hotel, kjer se bo lahko pokazala v vsej svoji lepoti. Nedrček bo poudaril njene zapeljive prsi, ki so še vedno visoke in čvrste, čipkasti rob hlačk pa njeno zagorelo barvo, ki jo je pridobila v najboljših moskovskih solarijih.

Ilona mu bo dovolila, da ji bo slekel bluzo in krilo, uživala bo ob gledanju v njegove bleščeče oči, ko bo videl njeno izzivalno perilo. Potem se bo pred njim obrnila, tako kot to počne pred ogledalom, in rekla:

– Dragi, to je darilo zate od mojega možička!

V strastnem objemu bosta padla na široko, hotelsko posteljo in se do naslednjega dne poljubljala, si izkazovala nežnosti, se erotično božala in nagajivo šalila…

– Kako je srečna! – so šepetaje nadaljevale hlačke.

– Ja, kar žari! – se je strinjal nedrček, – zdaj moramo zgledno opraviti našo nalogo. Najpomembneje je, da je lastnica zadovoljna!

Na letališču je Ilono pričakal Viktor. Podaril ji je majhen šopek belih vrtnic, ki so že nekoliko ovenele zaradi zadušljivega zraka na letališču. Hitro jo je poljubil in jo pospremil do avta.